Ptice obvladajo prostor med nebom in zemljo, so lahko prispodoba umetnikovih hrepenenj po svobodi ali znak določene krajevne specifike: brinovka: Kras, galeb: Primorje, štorklja: Prekmurje.
Ko je Makuc spet s svojimi natančno premišljenimi zasnovami razvil svoje slikarstvo, smo priče monumentalizacije teh njegovih sicer znanih in uveljavljenih likov, med katerimi je poleg omenjene kraške žene, podoba Evrope (ženski akt) ali lastna podoba. Vselej je pokrajina tista, ki tem likom ponudi "prijetno likovno zatočišče", to je izrazito avtorski svet, lahko rečemo Makučeva posebnost. Kamnite ograje, skalnat svet s pusto vegetacijo, s kakšnim posušenim cvetom, skratka odmev sveta, ki ga je sprejel za svojega že takrat na svojih prvih delih iz hrastovskega okolja. Če se v njegovi tematiki dolgo ni kaj bistveno zgodilo in spremenilo, lahko rečemo, da je za zadnja leta še vedno aktivnega in neusahljivega ustvarjanja značilna vesoljska tematika. Sonce in Luna sta že na hrastovskih freskah pritegnila umetnikovo pozornost kot simbola neskončne prostranosti in konec koncev človeku takrat "nedosegljivega" sveta. Če je bila ptica vmesni člen med tistim tam zgoraj in tem pri tleh, so zdaj nebeška telesa, planeti in zvezde prevzeli del hrepenenja po osvajanju neosvojljivega.