01.08.2015
Dan iger na srečo
Naveličan hrupa zapustim igralni salon igre Pachinko in urejam vtise. Morda bi pa vseeno poskusil? Kdo ve, koliko me bo to stalo. Namenil bi največ 1000 jenov (osem evrov) in kar bo pa bo. Pred vhodom opazim kiosk in v angleščini povprašam, koliko stane igra. Gospa je mojih let a se žal ne moreva sporazumeti. Obrnil sem pogled, za mano je stal mlajši gospod in v trenutku sem ocenil, da me bo on najbrž da razumel. Pozdravim in odzdravi v dobri angleščini. Kako mi je odleglo! Beseda da besedo in ugotoviva, da sva oba fotografa in čez čas me vpraša ali bi me zanimalo obiskati dirke manjših čolnov. Pomislil sem na modelarske makete in ker me je modelarstvo, čeprav še od otroštva neizživeta strast, vedno zelo zanimalo, sem seveda pristal. Skozi igralni salon sva odšla do parkirne hiše in avtomobila. Lastil si je Audi karavana in evropski ter ameriški avtomobili so na Japonskem odraz višjega standarda. Hecno je bilo sedeti na levi strani in pred sabo ne imeti volana, saj vozijo Japonci po levi strani vozišča in volan je na desni strani. Vožnja je hitro minila in na poti do športnega kompleksa mi pokaže enega ali dva plakata z zelo lepo manekenko, katero je že fotografiral. Prispeva do dvorane, kjer na okencih pobirajo stave a greva najprej pogledati poligon. Kljub temu, da so »čolnički« kar pravi dirkalni čolni, sem zares prijetno presenečen. Čoln je velik komaj kaj več kot voznik sam in ima izvenkrmni motor.
Krog okoli boj meri šeststo metrov in dirka traja tri kroge, se pravi 1800 metrov. Tej vrsti dirk pravijo Kyōtei in prve dirke so se odvijale že leta 1952. Z zanimanjem opazujem šest dirkačev, kako se podijo po vodi. Po prvi dirki me vpraša, če bova stavila in omeni, da je najnižja stava zgolj 100 jenov oz. osemdeset centov. Vau, seveda! Skupaj pregledava bilten s statistiko voznika, čolna in izvenkrmnega motorja. Izbereva svoje favorite in vsaki stavi sem namenil »razsipniških« 100 jenov. Čez čas se vrne s stavnim listkom in napeto pričakujeva dirko. Dirkači po ogrevalnem krogu pospešijo na polno hitrost in štart je leteč. Štart je uspel in že glasno navijava za najine favorite. Zavoji so še posebno zanimivi in pozorno spremljava vrstni red tekmovalcev. Ko so najbolj oddaljeni, si pomagava s prenosom dirke na velikanskem prikazovalniku. Žal nisva stavila na prave tekmovalce. Tako poskusim še dvakrat, vsakič po sto jenov in rezultat je enak. Ustavim se, da ne zapravim več, kot pa prenese proračun. Gospod stavi vsakič vsaj po 1500 jenov a uspeh je enak. Ogledala sva si sedem zelo zanimivih in razburljivih dirk in se odločila, da je bilo dovolj. Vpraša me, če sem že bil v predelu Tobita Shinchi. Odvrnem, da ne in vprašam, kaj je tam zanimivega. Pravi, da četrt rdečih luči. »Sliši se zanimivo, pojdiva pogledat«, mu odvrnem. Nasmehne se in že sva na poti do avtomobila.